ERIK SARKIČ – ŽGANJEKUHAR -

DŽIN VELJA ZA PIJAČO POMORŠČAKOV IN MORNARJEV. ZADNJA LETA PA SE ZDI, KOT DA JE DŽIN TUDI PIJAČA SLOVENCEV. NA SONČNI STRANI ALP JE NAMREČ V RAZMEROMA KRATKEM ČASU NASTALO KAR NEKAJ LOKALNIH PROIZVAJALCEV TE ŽGANE PIJAČE.

Z brinjem se tako ukvarja tudi žganjekuhar z Brkinov Erik Sarkič, ki svojo aromatično žganico prodaja pod imenom GinBrin.

Žganjekuha je bila že od nekdaj del Erikovega življenja. S tem sta se ukvarjala že njegova babica in oče in naravno se je znanje naprej preneslo tudi nanj. Stvar ga je zanimala, z leti pa je hobi zrasel v pravo strast. Po družinskem receptu se je lotil kuhanja luksuznega brinjevca, ki ga je točil v steklenice Steklarne Rogaška. S tem si je počasi ustvaril uspešno popoldansko dejavnost. Ko je nekaj let pozneje začel izdelovati še džin, pa se je poslovil od redne službe in se popolnoma posvetil žganjekuhi.

Sarkič bi težko izbral boljši čas za karierno spremembo. Džin je bil iz leta v leto bolj priljubljen. Džin tonik je zopet postal trendovska pijača. Izdelava džina pa je bila za žganjekuharja nov izziv. “Začel sem raziskovati džin, kaj džin sploh je, kako ga proizvesti, njegovo zgodovino, kateri so najpomembnejši detajli, začimbe, rože,” se svojih začetkov spominja Erik. “Edina nujna stvar v džinu je brin in tega imamo tu v izobilju. Vsi najboljši džini so narejeni z balkanskim brinjem.” In čeprav je žganjekuhar velik del svojega življenja prej posvečal brinjevcu, je bilo za izdelavo džina potrebnega tudi precej novega znanja.

“Ljudje mislijo, da sta džin in brinjevec ista pijača. Tehnično sta si pijači sicer podobni, ampak ena pijača z drugo nima veliko skupnega,” nam je razložil Erik. “Bistvena razlika je v tem, kako naredimo alkohol. Jaz pri džinu uporabljam žitni alkohol, medtem ko v brinjevcu ta nastane iz brinovih jagod. Za liter brinjevca tako porabimo od 6 do 10 kilogramov brinovih jagod, za liter džina pa 10 do 20 gramov.« Ima pa žganjekuhar pri džinu bistveno bolj proste roke pri uprabi začimb. Postopkov kuhanja džina pa je tudi malo morje.

“Poznamo različne načine priprave džina. Lahko ga naredimo le z namakanjem začimb in filtracijo. Sam uporabljam postopek london dry, kar pomeni, da po končani destilaciji džinu ne dodamo nič drugega razen vode. Najenostavnejše (najcenejše) džine naredijo pa tako, da čistemu alkoholu dodajajo le aromo in vodo,” je dejal Sarkič in dodaja, “da je pri proizvodnji džina za končni okus seveda pomembnih še ogromno drugih podrobnosti.”

Erik je okus svojega džina razvijal kar dve leti. Prevladuje okus po brinju, je svež in ima svoj karakter. “Predvsem sem naredil džin, ki je všeč meni, šele potem pa sem ga upal ponuditi tudi drugim,” pravi žganjekuhar z Brkinov, ki mu je očitno uspelo sestaviti zmagovalen okus. Njegova pijača se lahko pohvali z zlato nagrado iz Londona, letos pa so ga uvrstili na prvo mesto v Evropi v kategoriji tradicionalnih džinov. A Erik kljub lovorikam ne namerava počivati. Razvil je še tri nove okuse džina, s katerimi bo poskusil očarati vedno bolj kritično publiko pivcev te pijače.

Erik je prepričan, da se slovenskim pridelovalcem džina za zdaj dobro piše. Bo pa za dolgoročen obstoj treba ustvariti ciljno skupino, ki bo znala dobro žganje tudi uživati. “Džin je postal zelo priljubljen, vendar pa ta moda ne bo trajala v nedogled. Smo v podobnem položaju, kot so bili mikropivovarji pred kakšnimi sedmimi leti, in upam, da se bomo še naprej razvijali tako kot oni. Več kot nas bo, boljši bomo, ljudje bodo pili boljše džine in vsi bomo imeli nekaj od tega.”